Prejšnjo sredo, ko smo se spominjali pesnikove smrti, smo tudi mi pisali svojevrstno poezijo. Tisto o spečih iglavcih in zasneženih vrhovih. Želeli smo splesti lepe lirične verze, a smo začeli melanholično v megli in nadaljevali malce bolj napeti po neznani poti nekam navzgor. Hoteli smo se povzpeti na Veliki Draški vrh, a zaradi slabe vidljivosti (in posledično izgube orientacije) nismo imeli druge izbire, kot da sledimo stopinjam, ki jih je v sneg odtisnil nekdo pred nami. Upali smo le, da je tisti nekdo vedel, kam je šel. Kasneje smo ugotovili, da smo gazili po osrednji grapi na Viševnik. Na približno 1800 metrih smo prišli ven iz oblakov in odprl se nam je fenomenalen razgled na Ablanco, Draška vrhova in Triglav. Na vrhu Viševnika pa je bilo (tako kot vedno) cel kup ljudi, ki so prišli gor po drugi poti. Za navzdol si je Jure zapel turne smuči, midva z Maretom pa sva se zopet pogrezala v snegu med borovci. Vse tri pa je spodaj čakala nič kaj vabljiva megla ... a toliko bolj mamljivo pivo!
Tole je najbrž bil najlepši zimski vzpon doslej :)
Večina pričujočih fotografij je z mojega analognega fotoaparata, nekaj pa sta jih prispevala tudi Marko in Jure (Huawei P9 dela res dobre črnobele fotke).
Film: Agfa Vista Plus 200
 |
| Foto: Marko Petrič. |
 |
| Foto: Marko Petrič. |
 |
| Foto: Jure Drobnič. |
 |
| Foto: Marko Petrič. |
 |
| Foto: Jure Drobnič. |
 |
| Foto: Marko Petrič. |
 |
| Foto: naključni pohodnik. Hvala! |
Komentarji
Objavite komentar